Le zakaj skorajda vedno imenujemo starejše občane z imeni "popularnimi" v naši življenski sredini, "bake, dede, tetke" in še kaj. Imela sem čast, da s članom humaniterne komisije obiščem starejše člane našega društva. Obiskala sem gospo Amalijo Mrak.
Rečeno mi je, da je gospa Mrak stara okrog 90 let. Leta resnično velika, sluh oslabljen, gibljivost težka, otseoroporoza v veliki meri prisotna ali življenski duh zaviden. Njena biografija in življenska pot, pot družine Mrak je zapisana v Monografiji Vere Papež Adamič, zato mi dovolite, da o tem ne pišem, temveč, da opišem moje srečanje z našo članico društva.
Imenujem jo dama. Mislim, da ji ta naziv pristoja. Na njenem obrazu ni nobene šminke, nobene modne korekcije. Ona izžareva duhom čistoče, duhom vedrosti, duhom življenja. Že takoj na začetku najinega snidenja sem spoznala, da se bom z gospo najlažje sporazumela v slovenskem jeziku. Njena slovenščina je dijalektovno vezana na primorski dijalekt, ki je malo težje razumljiv. Pa kaj zato, medve sva se razumeli. Najin skupni jezik je bila pesem. Peli sva slovenske narodne pesmi. Gospa je znala vsa besedila in priznati moram, da me je bilo kar malce sram, kajti jaz sem pozabila nekatera besedila pesmi. Iznenadilo me je njeno vprašanje: "A ti veš kakšno italijansko pesem in a ti govoriš italijanski jezik?" Rekla sem: "Ne, ne znam italijansko, ampak znam tisto pesem bandiera rossa". Zamislite, takoj je začela peti in jaz sem ji sledila, kakor sem pač vedela in znala. Pravgotovo sva bili smešni za prisotne, ki so naju poslušal. Naju to ni motilo. Peli sva in bili srečni in zadovoljni.
Čas je hitro mineval. Morali smo se vsi skupaj še slikati. Ne boste verjeli, gospa je kljub njenim številnim letom, želela, da na fotografiji izgleda lepo. Hčerka Dušica jo je morala za fotografiranje urediti. Gospa Mrak ima vesel duh. Njen spomin na preživeta leta, ko je po teškem in napornem delu, skupaj z možem vzgajala in usmerjala za življenje njune otroke, pomagala pri vzgoji vnukov je shranila. Ostal je njen optimizem, volja in sposobnost, da se veseli vsakega novega dne.
Nataša Kajmaković
