Že dolgo smo si želeli spoznati gorsko lepotico Zelengoro, ki daleč naokoli slovi po svoji pravljični naravi s prostranimi zelenimi travniki, ki jih krasi 8 jezer, z bogato floro in favno. To željo so nam izpolnili naši prijatelji iz PD "Poštar" iz Banja Luke, katerim smo se pridružili z veseljem.
Pot smo začeli 12. julija ob polnoči s stare avtobusne postaje. Avtobus je bila poln planincev, željnih podvigov v gore. Potovali smo čez Sarajevo proti Kalinoviku. Na izhodišče smo prispeli okoli 7. ure zjutraj, vas Jelašca. Šotore, nahrbtnike s hrano in oblačila smo naložili v tovornjak, ki jih je vozil na Zelengoro pri Orlovačkih jezerih, kjer je bilo mišljeno, da postavimo tabor. En del planincev je bil nastanjen v planinskem domu. Pustili smo le majhne nahrbtnike z vodo in hrano za en dan. Načrt za ta dan je bil vzpon na najvišji vrh Lelije, ki se imenuje Velika Lelija in znaša 2032 m/nv. Hodili smo po prostranih zelenih prostranstvih, skozi precej visoko travo. Na poti smo naleteli na dva izvira mrzle vode. Bilo je precej vroče, vendar se je veter poigraval s travo in vejevjem drevesa, tudi nas je ohladil. Uživali smo v vsakem trenutku in se nam je mudilo povzpneti se na vrh, potem pa nas je čakala nagrada, lep razgled, narava se je pokazala v vsej svoji čudoviti lepoti. Kot vedno smo se slikali neštetokrat, da poskušamo posneti te čarobne trenutke. Na vrh smo prišli okoli 13. ure. Obvezna je skupna slika z zastavami planinskih društev. Z nami so šli tudi planinci iz Mrkonjić Grada.
Malo smo si odpočili, se okrepčali, nekdo je nekaj pojedel iz nahrbtnika in smo nadaljevali. Naslednja točka naše poti je bilo Štirinsko jezero. Ker je bilo zelo vroče, mi pa utrujeni od nočne vožnje, utrujenost nas je počasi premagovala. Nekateri so napačno ocenili, prinesli premalo vode, tu pa se je obnesla planinska solidarnost. Okoli 17. ure smo vsi si oddahnili, ko smo za grebenom zagledali Štirinsko jezero. Naši sreči ni bilo konca. Sledila je osvežitev v jezeru in malo daljši počitek. Štirinsko jezero je največje med jezeri na Zelengori in se nahaja na 1672 metrov nadmorske višine. Je tudi največje jezero v skupini ledeniških jezer, tako imenovanih gorske oči. Dolgo je okoli 600m in široko okoli 300m, največja globina pa je 4,5m.
Odpravili smo se do našega končnega cilja, Orlovaškega jezera. Dokaj utrujeni smo prispeli okoli 20. ure. Čakal nas je gulaš z makaroni, ki ga je pripravila naša draga kuharica Vera. Bili smo ji hvaležni za to. Po večerji je bilo treba postaviti šotor in se pripraviti na spanje. Kot izkušeni planinci smo to hitro opravili in skočili v spalne vrečke. Za nami je bil dolg in naporen dan, 8 ur dolga pot, prehojenih 22 km po soncu, a nam bo ostal v spominu kot dan za spomin preživet v neokrnjeni, čudoviti naravi z najdražjimi prijatelji in spanje pod zvezdami. Pa kaj si človek še lahko želi!!!
Naslednji dan je bil predviden za počitek. Prav nič se nam ni mudilo vstati. Počasi se pila jutranja kava, kakšna žganica in se obvezno govorilo, kako je milin včerajšnji dan, če ima kdo žulje, kje se bomo odpravili po zajtrku, pogovoru nikoli konca. Hitro smo sklenili dogovor: gremo najprej na Jugovo jezero, potem pa gremo za kopanje na Orlovačko jezeru do kosila. Potem kosilo, malo počakamo, da pade temperatura, nato se bomo povzpeli na impozantni Stog, ki se je bohotil nad našim kampom, nas izzival in mikal, da ga obiščemo.
Jugovo jezero v bližini, pol ure od kampa. To je edino umetno jezero na Zelengori, poimenovano po njegovem stvaritelju Jusufu Jugi, ki je bil lovski čuvaj v Nacionalnem parku Sutjeska. Jezero je na 1550 m nadmorske višine nastalo z akumulacijo vode, potem ko je Jugo zajezil potok, ki se danes izliva v jezero. Dolžina jezera je približno 250 m, širina pa približno 100 m in približno 5 m globoko. Nahaja se med Galilejo in Stogom popolnoma integrirano v naravnem okolju, kot da je tam že od nekdaj, obdajajo ga čudoviti zeleni travniki, prepredeni s pisanim gorskim cvetjem. Na obali smo se seveda spet slikali, smejali in brezskrbno klepetali. Vrnili smo se v kamp, brez pomisleka vzeli brisače kopalke ter se odpravil v Orlovačko jezero, da se malo osvežimo.
Jezero Orlovac se nahaja v travnati dolini ob vznožju Orlovca (po katerem dobil ime) na severovzhodu in vrha Stog na jugu ter sredi gore Zelengore. Jezero je dolgo okoli 300 m, široko okoli 75 m in globoko okoli 5 m. Sam konec jezera ima izvir vode, ki priteka v jezero – ima obliko polmeseca, je bogato z ribami. Obdaja ga gozd, v katerem je veliko divjih živali in neskončni pašniki polni zdravilnih zelišč hajdučice, timijana itd. Z jezera Orlovac je možem vzpon na več vrhov: Stog, Ljeljan, Orlovac, Videž, Kalileju, Todor, Kozje strane, Bregoč in drugi. Pravi užitek je bilo kopanje v kristalno čisti vodi jezera, ki sploh ni bila mrzla. Nasprotno, bila je res prijetna, osvežujoča in sproščajoča. V jezeru rastejo vodne rastline, skozi katere plavate. Na začetku je malo neprijetno, a se hitro navadiš. Po hojo in kopanju smo postali malo lačni. Vrnili smo se v kamp na kosilo. Danes nam je Vera pripravila pasulj s slanino, ki je bil prava poslastica.
Po kosilu smo malo zadremali in ko je vročina popustila, smo se odpravili proti Stogu. Kamp je postavljen tako, da takoj, ko zapustite šotor, vidite zelenega lepotca, ki se šopiri in se ponosno dotika neba. Začeli smo malo vstran, da se izognemo navpičnemu vzponu, in nad našimi pričakovanji na vrh Stoga smo se povzpeli relativno hitro. Pogled v konec dneva z vrha, ko sonce počasi zahaja, je bil čudovit. Imeli smo ga na dlani Jugovo in Orlovačko jezero, vsi vrhovi okoli jezera. Pravljično. Zadovoljni in veseli, mrak se je že spuščal, smo se odpravili kopat na Orlovačko jezero. Ob jezeru so nas fantje iz Sokoca pogostili z žarom. Jedli smo, se hecali in se smejali. Kakšen konec še enega popolnega dne.
Videli smo toliko čudovitih stvari, prehodili pa smo le 10 km.
Dogovorjeno je bilo, da se zjutraj odpravimo na ogled jezera Kotlanica. Do tja in nazaj smo potrebovali približno 5 ur za približno 20 km hoje. Začeli smo ob 7. uri ob Jugovem jezeru na kamniti poti, mesečeve pokrajine, ki so jo ustvarili nomadski pastirji. Kot pove že njegovo ime, leži v dolini na 1514 m nadmorske višine. Dolgo je okoli 480 m in dolgo cca 200 m z globino do 10 m. Voda iz tega jezera se izliva v izvir Pridvori, ki vpliva na Neretvo. Na koncu jezera se nahaja izvir. Malo ljudi obišče to jezero, ker se je treba malo potruditi, da prideš tja. Ampak se splača, ker sta tako cesta do njega kot jezero lepa in po mojem mnenju je najlepše jezero na Zelengori. Užitek je bil plavati v tem smaragdno zelenem jezeru v neokrnjeni naravi pod modrim nebom brez enega oblačka. Na poti smo občudovali barve in lepoto gorskih rož. Neradi smo se kljub temu, kar se nam je zgodilo, odpravili nazaj v kamp, kjer je čakal pečen planinski jagenjček. No, tega ne gre zamuditi. Z jagnjetino seveda paše tudi hladno pivo. Po jedi smo se spet odpravili kopat v Orlovo jezero. Takoj, ko smo se vrnili z jezera, nas je Zlaja sprejel s svojo kitaro in pesmijo. Pridružili smo se in resnično uživali v druženju in pesmi. In vsakič, ko misliš, da ne more biti lepše kot včeraj, nam ni bilo lahko odločil, kateri dan je lepši. Oba sta bila popolna.
Bližal se je zadnji dan na Zelengori. Brez omrežja, TV, avtomobila, izgubili smo koncept časa. Nismo se počesali, fantje se niso brili, nismo pripravljali kosilo, čeprav smo pomagali pomivati posodo, da pomagamo Veri. Nismo pospravil posteljo, hodili po nakupih, brali bedarije po internetu.. Samo globoko dihali, se smejali, pripovedovali, vsrkavali lepoto narave, lenarili in uživali v tišini in zvokih narave.
Zadnji dan smo morali zgodaj vstati, da smo spakirali šotore in nahrbtnike in nekdo se je odločili, da gre na Bregoč, najvišji vrh Zelengore 2014 m/nm. Ko smo šotor in stvari spakirali, smo jih pustili na enem mestu, od koder jih bodo odnesli do avtobusa. Z nahrbtnikom za en dan smo se odpravili proti
Stogu in se čez sedlo usmerili proti Bregoču. Steza je bila lepa, lahka in prijetna za hojo. Medtem ko smo počivali na hribu videli smo čredo divjih prašičev, okoli štirideset, ki jih je pastir s Kozijeve strani vodil do napajalne jame, nato pa so nadaljevali proti Borovnemu hribu. Bil je to neverjeten prizor. Brez večjega napora smo dosegli vznožje vrha in na vrh smo se povzpeli po manjšem siparju. Ko smo se vzpenjali videli smo gamsa, ki se je skril v senco in se zlil z naravo, zato jo je bilo zelo težko videti. Ko smo prispeli na Bregoč, so bile spet počitnice za oči, pogled poka na vse strani, neskončna lepota. Nekaj časa smo uživali na vrhu, si ogledovali pokrajino, ugibali, katere gore so v bližini, dremali na soncu, pomalicali, spet slikali. In potem smo odpravili nazaj na Orlovačko jezero, da se še enkrat okopamo in poslovimo od te čudovite narave, trdno prepričani, da se še vrnitemo k tej lepoti.
V kampu nas je čakal tovornjak, ki je odpeljal naše stvari. In sledila je še več ena atrakcija, vožnja tovornjaka po makadamski cesti 10 km. Ker nas je bilo okoli 50, tovornjak je vozil v treh turah in ni mogel vseh pripeljati na avtobus naenkrat. Klepetali smo, se hecali, medtem ko smo se zaletavali po makadamu in po 10 km smo morali izstopiti iz kamiona. Pot smo nadaljevali peš 7 km, ko smo videli avtobus, ki nas je čakal v gozdičku. Kadar je prispela še zadnja skupina, stvari so bile že na avtobusu in odpravili smo se nazaj. V Sarajevu smo se okrepčali s kavo in sladoledom in bili smo v Banja Luki okoli polnoči.
Tako se je končala naša 96 ur trajajoča hedonistična tura, kjer smo prehodili približno 70 km, videli štiri čudovita jezera, osvojili dva najvišja vrhova Lelije in Zelengore ter Stog (1824 m n. m.), se družili in hecali s 50 čudovitimi ljudmi. Pa še toliko tega je za videti in doživeti na Zelengori, da nam ne preostane drugega, kot da gremo spet na svoje odprave.
Ljiljana in Ivan Memon
Prevod Marko Suvajac
 Naši planinari na Zelengori 13-16 jula 2023.pdf | [ ] | 110 kB |