Postal sem pravi Slovenec!!
Že kot mali fant sem poslušal dedka in babico, kako sta se s prijatelji pogovarjala o domovini ter se spominjala dogodkov in običajev, ki so ju povezovali s Slovenijo. V teh zgodbah je moj stari oče Ivan pogosto rekel: "Ni pravi Slovenec, kdor se ne povzpne na Triglav!".
Moji predniki so se v Banja Luko priselili leta 1927 iz Slovenije s Krasa, tako da sem Primorec, rojen v Banja Luki. Moja želja je bila postati "pravi" Slovenec. Na najvišji slovenski vrh sem se povzpel 17. septembra 2023 in s ponosom sporočam, da sem zdaj 100% Slovenec.
Dolgo je trajalo, da so se vsi koščki postavili na svoje mesto in da sem svojo željo uresničil. S prijatelji iz PD "Abonos" iz Banja Luke smo se odpravili na tisto dolgo želeno avanturo. Z menoj je šla žena Ljiljana. Vse delava skupaj in brez nje se to ne bi moglo zgoditi.
Od začetka je šlo vse gladko in po načrtih. Zvečer smo krenili ob enih po polnoči in okoli 7. ure prispeli na Bled, kjer smo si privoščili krajši počitek, sprehod in pojedli tople rogljičke s kapučinom. Začetek vzpona je bil s Pokljuke. Vreme nam je bilo naklonjeno, idealno za pohodništvo, sončno, brez vetra, idealna temperatura. Skozi lepe predele in brez večjega napora smo v približno 7 urah hoje prispeli do doma »Planika«. Privoščili smo si tudi vmesne počitke. Eden od njih je bil v bližini Vodnikove hiše ob vznožju Triglava. Pojedli smo sendviče, spili gorsko vodo in pogledovali v smeri mogočnega gorovja, ki se je bohotilo nad nami in nas opazovalo od zgoraj. V nas se je pojavila majhna bojazen: "Ali nam bo uspelo?"
Prespali smo v domu in zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, plaho pogledali na vrh Triglava, kakšne je volje. In Triglav je kot pravi gostitelj razprl svoje gostoljubne roke in nas sprejel v svoje naročje. Vse je bilo kot v lepih sanjah, po plezanju po jeklenicah in oprijemanju za kline smo navdušeni dosegli vrh. Modro nebo in Aljaževa hiša v tisti modri neskončnosti sta nas pustila brez sape. Po glavi nam je švignila misel »Uspelo nam je« in preplavil nas je ogromen val sreče. Sledilo je fotografiranje in uživanje v razgledu na okoliške vrhove, kot glavna nagrada. Nismo mogli ostati tako dolgo, kot bi si želeli, da si lahko ogledamo vse lepote Triglava, saj nas je čakalo še 8 ur hoje na poti nazaj do avtobusa.
Triglavu smo bili hvaležni za gostoljubje saj, kot vsi planinci tudi mi nismo šli na goro, da bi jo osvojili, ampak zato, da bi gora osvojila nas.
Tako je tudi bilo, Triglav nas je osvojil in spontano smo zapeli »Oj Triglav moj dom, kako si lep!«.
Ivan Memon
Prevod Jana Petković
