Zavedajoč se, da povabila prijateljev na obisk ne gre zavrniti in da je tako, kot se spodobi sprejeti drage goste, lepo obisk tudi vrniti. Zato je upravni odbor našega društva 15. in 16. marca 2025 za manjšo skupino članov organiziral obisk domačije našega prijatelja in vzornega gostitelja Mirana Tropa, ki ga poznamo kot dobrega Moštka – škofovega pomočnika pri krstu vina - in njegove vrle družine.
Družina Trop je ena od zdaj že maloštevilnih podeželskih družin, ki se preživljajo izključno s pridelavo grozdja, pridelavo vina in rejo prašičev. 16-članska ekipa Triglavčanov iz Banjaluke je v teh dveh dneh doživela veliko lepih trenutkov.
Pot nas je peljala čez mejni prehod Gradiška, preko Hrvaške do mejnega prehoda Macelj, kjer smo vstopili v prelepo Slovenijo. Naš prvi postanek je bil v najstarejšem mestu na slovenskem ozemlju - Ptuju, v rimskih časih znanem kot Poetovio, katerega ime že namiguje na kontinuiteto poselitve tisoče let nazaj. Ptuj je nastal na griču nad Dravo, kjer se končajo Alpe in začne Panonski svet. Mesto, ki je bilo dolgo časa na severni meji rimskega imperija, je imelo v davni preteklosti izjemen strateški pomen, zato je cesar Hadrijan dal na tem mestu zgraditi kamniti most, katerega ostanki so vidni še danes. Dolgo so se spopadali z rečnimi muhami in poplavami, danes pa je ta problem rešilo veliko umetno jezero, ki deluje kot zadrževalni bazen, a tudi kot akumulacija za hidroelektrarno. Samo mesto Ptuj je znano po ohranjeni in od leta 1960 prenovljeni pestri tradiciji kurentovanja oziroma spomladanskih maškar, na katerih so se v pustnem tednu, pred začetkom velikonočnega posta, moški preoblekli v živali in strašna bitja oziroma zle sile, ki jih je treba pomiriti, da nas zapustijo in omogočijo prihod novega leta. Ogledali smo si tudi cerkev svetega Petra in Pavla, ki pripada 750 let staremu minoritskemu samostanu. Cerkev je bila žal popolnoma uničena v zavezniškem bombardiranju v začetku leta 1945, saj so nemški okupatorji to slovensko cerkev na Ptuju spremenili v skladišče. Po vojni je komunistična oblast izkoristila prostor za gradnjo javnega objekta – pošte, z osamosvojitvijo Slovenije pa so cerkev obnovili in ji povrnili pristen videz, predvsem ulično pročelje, zato so bile fotografije stanja cerkve po uničenju in njene današnje podobe po prenovi neverjetne. Na sprehodu po tem čudovito lepem mestu, polnem zgodovine, mestu rimskih trgov in srednjeveških gradov, se nam je pridružil naš stari prijatelj in novinar Televizije Maribor Dušan Tomažič.
S Ptuja smo pot nadaljevali do našega cilja, to je do mesta Ormož, glavnega mesta neuradne Prleške republike. Tam nas je pričakal Peter Kirič, dobri duh tistega mesteca na vzhodni meji Slovenije, blizu meje na reki Dravi. Udobno smo bili nameščeni v luksuznem, na novo opremljenem hostlu, ki ga upravlja Turistična organizacija mesta Ormož. Samo mesto se je tistega oblačnega in deževnega vikenda nam obiskovalcem iz Banjaluke, vajenim gneče in hrupa, zdelo srhljivo tiho in zapuščeno.
Vsi smo nestrpno čakali vrhunec naše poti, ki nas je vodila v vinorodno vasico Runeč, nekaj kilometrov od Ormoža, polno tipičnih strmih gričev, ki so jih pridne roke prleških podložnikov spremenile v rodovitne vinograde. Tu gojijo predvsem bele sorte grozdja: renski in italijanski rizling, chardonnay, sauvignon, syrah, sivi pinot in rdeči muškat, iz katerih pridelujejo vrhunska vina, pa tudi tista, namenjena špricerju, ki je v teh krajih priljubljena pijača.
Po toplem sprejemu, kjer smo začutili duh in dih vinske kleti, smo imeli priložnost poskusiti vrhunski chardonnay in muškat rosé, pa tudi slišati zanosne verze nekdanjega ptujskega župana in pesnika Alojzija Remca, ki nam jih je v prleškem narečju predstavil vsestranski Peter Kirič.
Nato smo se preselili v dom družine Trop, natančneje v sobo za goste, v kateri kraljuje lončena krušna peč, ki poleg ogrevanja doma pozimi služi tudi za sušenje in peko mesnih izdelkov. In teh mesnin je pri Tropovih na pretek, zato bi težko rekli, katera je okusnejša in lepša, tako po videzu kot po okusu. Izbirali smo lahko med domačo pašteto, svinjskimi kotleti, klobasami, govejo pečenko, puranjim mesom in kdo ve kakšnimi specialitetami, vse postreženo z domačim toplim rženim kruhom, sladkanim s kislim testom, kar je bil res dober obrok, kot v Balaševićevi pesmi. Počasi, ob prijetnem druženju, opojnem vinu in občasni pesmi, je čas tekel in težkih src smo se poslovili od stare Tončkine mame, Mirana, Helene in njunih otrok, ker smo se morali odpraviti na prepotreben počitek in spanec.
Zjutraj so se naši gostitelji zelo izkazali in nam pripravili kislo juho in kavo, da smo si opomogli od prejšnjega večera. Krepčilen zajtrk nas je poživil in pripravil na nove dogodivščine in srečanja.
Najprej smo si ogledali oddelek Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, ki se nahaja v prenovljeni stavbi nekdanje opekarne v Ormožu. Tam nas je prijazno sprejela kustosinja – etnologinja Nevenka Korpič, ki nam je z vodenjem po stalni in aktualni muzejski razstavi predstavila preteklost celotne pokrajine in način življenja prebivalcev Ormoža od prazgodovine do novejšega časa. Nato smo se sprehodili do mestnega gradu, kjer smo si ogledali uspešno socialno podjetje Center ponovne uporabe, ki se, kot že ime pove, ukvarja s predelavo predmetov, ki bi zelo verjetno pristali na odlagališču, če ne bi bilo inovativnih sodelavcev Centra, ki tem predmetom najdejo nove uporabnike ali jim dajo novo namembnost in jim podaljšajo življenjsko dobo. S tem se zmanjša obremenitev okolja; nekaterim ljudem, ki se težje zaposlujejo pri klasičnih delodajalcih, pa je dana možnost, da dosežejo svoje cilje in si zagotovijo preživetje.
Še posebej nam je bila všeč ponudba kave, pripravljene na vročem pesku v tradicionalnih džezvah, postrežene iz skodelic, ki jih obiskovalci sami izberejo iz njihove bogate zbirke zapuščenih predmetov z možnostjo, da jih tudi obdržijo. Pa še nekaj zanimivih tržnic smo obiskali in ker je bil vikend, nismo našli nobene odprte trgovine, tako da smo svoje nakupovalne strasti zadovoljili tukaj.
Naslednji cilj je bilo bližnje Središče ob Dravi, mestece, ki leži nekoliko severovzhodneje od Ormoža. In tam je ena največjih oljarn v Sloveniji, ki proizvaja bučno olje, imenovana Jeruzalem SAT. Posebej za našo skupino so v nedeljo odprli vrata svojega degustacijskega centra, kjer so nas pričakali z bučnim likerjem, nato pa smo si ogledali 8-minutni film o tehnologiji pridelave buč in bučnega olja, pa ne samo olja, ampak približno 30 različnih izdelkov, v katerih sta olje ali bučna semena kot sestavina ali dodatek. Ne samo da smo si na promocijskem filmu ogledali, ampak smo vse te različne izdelke kasneje tudi poskusili in bili navdušeni nad bogastvom različnih in očarljivih okusov. Čeprav so gostitelji zatrjevali, da z uživanjem te, tako imenovane super hrane ne gre pretiravati, so nekateri to vzeli bolj za šalo in jim je bilo potem malo slabo.
In ko smo že mislili, da je s tem konec našega bivanja v Prlekiji in našega druženja s Petrom, se je odločil, da se zaradi deževnega vremena peljemo in vsaj iz avtobusa spoznamo pokrajino enega najbolj prepoznavnih in dragocenih vinorodnih območij ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetu, Ljutomersko-Ormoške gorice.
Sledilo je še eno prijetno presenečenje in dokaz, da so Banjalučani vedno in povsod dobrodošli in uspešni ljudje. Naš novi gostitelj, nekdanji Banjalučan, Zlatko Štamberger in njegova žena, ki je tudi sestrična naše Mire Dojčinović, sta poskrbela, da nismo lačni in žejni zapustili ozemlja Slovenije. Tako to potovanje ni bilo le srečanje z domovino naših prednikov, ampak tudi družinsko srečanje.
Ta uspešen poslovnež in tudi prijazen gostitelj nas je sprejel v lastnem gostinskem objektu, ki se nahaja v središču Središča ob Dravi, kjer stoji že od devetdesetih let prejšnjega stoletja njihov novi dom. Siti, nasmejani in zadovoljni smo se tako poslovili od Zlatka, njegove žene in našega Petra Kiriča, na katerega smo Triglavčani ponosni in veseli, da imamo takšne prijatelje v Sloveniji.
Ob slovesu smo si obljubili, da se ponovno obiščemo in družimo.
Mladen Lunić
Prevod Metoda Perger
