Naša planinska sekcija Runolist (Planika) je od 7. do 9. 8. 2026 organizirala pohod po Primorski in spoznavala lepote tega dela Slovenije, natančneje Nanosa in Snežnika, na predlog dosedanjega konzula Zvoneta Žigona in njegove naslednice Elizabete Kirn Kavčič.
Ekipa je bila letos večja, na pot se nas je odpravilo 11. Za Snežnik je bilo napovedanih 18 stopinj, kar je idealno. Naš prvi cilj je bila koča na Sviščakih. Brez težav smo prispeli pred kočo, ki se nahaja v dolini in je obdana s planinskimi kočami bogatih Kopranov. Namestili smo se v sobe, ki so bile urejene in čiste. Koča je imela pitno vodo, WiFi in ponujala je široko izbiro hrane. Malo smo si odpočili, v nahrbtnike dali vodo in nekaj za na pot ter se odpravili proti Snežniku. Naš cilj je bil Snežnik oziroma Veliki Snežnik z nadmorsko višino 1796 metrov, ki je najvišji vrh Notranjske. Dviguje se nad prostranimi gozdovi na južnem robu Slovenije, je tudi najvišji nealpski vrh, ki predstavlja mejo med Jadranskim morjem in celino, zato je celotno območje, kot že ime pove, bogato s snegom, ki se zadržuje do maja. Na kažipotu je pisalo 2 uri do vrha, vendar se nam ni mudilo, veliko smo počivali. Zadnji vzpon je bil najtežji, a nam je uspelo. Čeprav ni alpski vrh, se lahko po panoramskih razgledih na lep in sončen dan primerja z najvišjimi alpskimi vrhovi. Imeli smo srečo in takoj, ko smo prispeli do doma, se je pred nami odprl pogled na Mali Snežnik, na eni strani pa smo lahko videli Kvarnerski zaliv. Nad kočo smo našli veliko čudovitih planik, ki smo jih fotografirali. Zatem smo se spustili po hribu navzdol in spust je bil veliko hitrejši od vzpona. V daljavi smo videli, da dežuje, a nas je le malo poškropilo, ko smo bili že blizu doma na Sviščakih.
Naslednje jutro smo se odpravili proti Ilirski Bistrici, spet je bil čudovit dan, sončen, ne prevroč, dolina se je lesketala v soncu. Snežnik je ostal za nami in hiteli smo proti Nanosu. Vreme je bilo spet idealno za vzpon, malo oblačnosti nam je celo koristilo. Cesta je kamnita, vodi skozi gozd, je precej naporna, nahrbtniki pa težki. Ko smo prispeli na cilj, smo ugotovili, da smo za vzpon potrebovali tri ure. Namestili smo se v domu Vojkova koča, skoraj prenovljenem, a kljub temu zgledno urejenem. Dom ima vodo, WiFi, čiste sobe, odlično hrano.
Naslednji dan smo se dogovorili za ogled Podnanosa, ker je ena od naših članic doma iz tistega kraja. Vodič nas je peljal na trg, kjer so doprsni kipi njihovih znanih someščanov, najbolj znan pa je Stanko Premrl, ki je na besedilo Franceta Prešerna uglasbil slovensko himno Zdravljico. Obiskali smo muzej Zdravljica in staro cerkev. Ulice so ozke, kamnite, kot da bi bili nekje ob morju. To je znana vinska regija, zdaj pa vse bolj turistična destinacija. Odpravili smo se tudi v Vipavo, kjer smo se sprehodili po trgu, obiskali Vipavske izvire, ki jih je 7, in obiskali vinsko klet, ki ima veliko sort vina različnih proizvajalcev. Zadovoljni, polni lepih vtisov, smo se takoj začeli pogovarjati, kam bi se lahko naslednje leto odpravili na pohod v novi del Slovenije na novo pustolovščino. Vsi smo se strinjali, da je Primorska popolna.
Ljiljana Memon
Prevod Metoda Perger
