Zdravko Kecman je po knjigi „Atlas evropske lirike“ v sodelovanju z g. Marijo Grbić začel s projektom nove knjige, antologije zgodb. Antologijo sta objavila Društvo Slovencev Republike Srbske „Triglav“ in DKP „Kuća poezije“ iz Banje Luke.
Gre za zgodbe narodov, ki so živeli v Bosni in Hercegovini, v glavnem v Republiki Srbski in njihovih potomcev, ki ohranjajo kulturo, jezik, književnost. V primerjavi s prejšnjo knjigo poezije, ta ima širši pomen, saj so v njo vključeni tudi drugi narodi in jezik, in sicer francoski, nemški, ruski in seveda angleški jezik, ki je danes neizogiben za sporazumevanje v globalnem svetu.
V antologiji „Darovi evropske zgodbe“ so zajeti jeziki, narodi in književnosti: poljski, ukrajinski, italijanski, nemški, slovenski, makedonski, češki, slovaški in dr. V uvodu je poudarjen pomen vsake književnosti in jezika, njihova današnja vloga, ohranjanje jezika, kulture, bogatstvo jezika in medsebojno prepletanje. Kecman govori o tem kako zgodbe o narodih doživimo kot resnične, kako so se prenašale z generacije na generacijo, iz jezika v jezik in se medsebojno dopolnjevale.
Kecman v jedrnatem uvodu usmerja pozornost na nekatere pomembnosti o vsaki književnosti, zgodbi in jeziku.
Antologija je predstavljena v Kulturnem centru Banski dvor v okviru Dneva kulturnega ustvarjanja nacionalnih manjšin. Pred tem je predstavljena v Ljubljani, informativno pa celo v Rusiji. Predstavljene so književnosti vseh narodov, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Srbski in BiH. Gre za kapitalno zbirko književnosti z večjezičnimi vsebinami, v kateri so sodelovali danes naši znani prevajalci: Biserka Rajačić, Stevan Tontić, Adnana Karahasanović Zeljković, Žarko Milenić in mlajši: Minja Golubović, Nataša Kuzmanović in dr.
Milenko Stojičić je v svoji recenziji zapisal: „Antologijska izbira Zdravka Kecmana kaže koliko je žanrovski nerv zgodbe živ, besedilo razmrežano v nekaj rokah. Istočasno se ilustrativno potrjuje Kortasarova pohvala zgodbe – da je velika matura književnosti, pripovedovalno pismo – mojstrsko pismo! To literarno evropsko zaščitno mrežo sestavljajo zgodbe mojstrov kot so: Solženjicin, Šulc, Gombrovič, Mrožek, Bucati, Bariko, Kunce, Kuprijanov... Pomen antalogije je tudi v tem, da odkriva pisatelje, ki so v senci velikih (izbranih) avtorjev dosledno opravili „maturo književnosti“ s svojimi zanimivimi zgodbami. Aleksandra Čvorović je v svoji uvodni besedi govorila o zgodbi kot o fenomenu, ki je prisoten v vsaki književnosti; da je individualen, obenem tudi univerzalen; da med zgodbami različnih narodov obstajajo različnosti in podobnosti.
Tudi drugi, ki so brali svoja besedila, so opozorili na različnosti svojih jezikov. Ileš Feher, madžarski prevajalec pravi, da madžarščina ni podobna nobenemu evropskemu jeziku razen finščini, od katere se obenem tudi razlikuje. Madžarščina se težko uči, sami Madžari se ravno tako težko učijo drugih jezikov. Madžarščina je posebna in autohtona.
Hedina Tahirović Sijerčić, pesnikinja iz Sarajeva in aktivistka za položaj in pravice romske manjšine pravi da nimamo prevajalca z romskega jezika v klasičnem smislu, saj ustvarjalci sami prevajajo v jezike; poljski Romi v poljski, nemški v nemški, angleški v angleški, ruski v ruski, srbski v srpski …. Pogosto pišejo v jezikih narodov držav kjer živijo.
Svoja besedila so brali tudi: Ranko Risojević, Slobodan Bošković, prevajalci Zdravko Kecman, Ileš Feher, Ana Marjanović…. Darovi ki jih prinaša ta knjiga so posebni, prišli so iz držav nacionalnih manjšin, ki so se tukaj naselile v obdobju Avstroogrske in med dvema Jugoslavijama.
