Z veseljem smo sprejeli novico, da bomo julija sodelovali na festivalu “Pojoči mostovi” v Srbiji, v Novem Sadu, ki je letos evropska prestolnica kulture.
Kakšna čast in sreča. Nismo izgubljali časa in smo nemudoma letne počitnice uskladili s festivalom. Nestrpno smo pričakovali dan odhoda, saj smo vedeli, da je to nekaj novega, razburljivega, česar še nismo doživeli. Veselili smo se srečanja z drugimi zbori in skupnega petja, ogledov Novega Sada, piva v Lazinem Salašu, srečanja s sorodniki...
Ko je končno prišel dan odhoda, našega navdušenja in želje po potovanju ni pokvarilo niti dejstvo, da moški del zbora ni mogel iti. Vanji, naši dirigentki, ni bilo lahko brzdati 21 »nagajivih, radovednih, pojočih ovčk«. Pot je potekala po načrtih. Precej utrujeni (navsezadnje smo zbor 50+ letnikov) smo prispeli na čudovit koncert skupine Apolo 5 v Sinagogi. Čarobni zvoki njihovega petja so poskrbeli, da je naša utrujenost popolnoma izginila in nas je prevzel občutek sreče. Po polnoči smo zaspali.
Zjutraj smo se srečali s prijaznimi gostitelji v glasbeni šoli »Isidor Bajić«, ki so nam izdali pooblastila in nas usmerili v A1 delavnico s tamburaši. Sprejel nas je Milan Radišić, dirigent iz Somborja. Sledil je kratek uvod, razigrani zborovodja, mladi Somborčan pa je vajo začel s kratkimi masažami v krogu, z veliko smeha in šaljivih komentarjev. Vsledilo je petje. Masaža nam je bila vsem všeč, zato smo Vanji predlagali, da tudi mi uvedemo masaže na naših vajah. V naši delavnici so sodelovali pevci iz Plovdiva, Bolgarije, pevci iz Ljubljane, pevci iz Poljske in nekaj pevcev iz Novega Sada. Lepa družba se je odlično zapolnila, ko se nam je kot pevka pridružila dirigentka Vanja. Tako smo skupaj z njo zapeli kot včasih, ko je prišla peti v slovenski pevski zbor.
Dvodnevna delavnica se je zaključila s predstavo v mogočni zgradbi novosadske Sinagoge. Zahvaljujoč neverjetni energiji in spretnosti našega dirigenta, ki nam je na samo njemu znan način vlival zaupanje, smo premagali tremo ter se sprostili in uživali ob petju v čudovitem vzdušju Sinagoge. Imeli smo tudi podporo publike, ki ni varčevala z rokami. Vzdušje je bilo odlično, mi pa smo bili presrečni in ponosni, da se je vse tako izšlo. Res je težko ubesediti tisti poseben občutek, ko veliko ljudi sproščeno prepeva »Vesela je pesem in vino, vesela je naša Vojvodina« in to zveni fantastično.
Mislim, da se bomo tega festivala še dolgo spominjali zaradi odlične energije dirigentov, pevcev in publike. No, vse ostalo je bilo popolno.
Ljiljana Memon
Prevod Jana Petković
