28. in 29. oktober 2023
Že dolgo sem si želela raziskati daleč znane lepote Visočice.
Gre za goro v bližini Sarajeva, ki tvori naravno mejo med Hercegovino in Bosno. Na vzhodni strani je Treskavica, na zahodu Prenj, na zahodu in severu pa Bjelašnica. Sredi gore se dviga greben Ljeljen z najvišjim vrhom Džamija (1967 m), ter vrhovi Vito, Subar in Veliko brdo.
Po zaslugi mojih prijateljev in PD "Poštar" iz Banjaluke se mi je ta želja uresničila. Čudovita, razkošna jesen nas je pri tem podprla in Visočico smo doživeli kot jesensko rapsodijo barv in igro svetlobe.
Okrog trideset nas je okoli treh zjutraj zapustilo Banjaluko in jutro nas je pozdravilo v Sarajevu. Bilo je malo oblačno. Na bencinski črpalki smo spili jutranjo kavo in proseče gledali v nebo ter si želeli, da bi se črni deževni oblaki razdrli in uživali v naravi. Načrt je bil, da iz vasi Umoljani odidemo v Lukomir, najvišje naseljeno mesto v Bosni in Hercegovini, ki leži na 1450 m nadmorske višine. Ko smo se približali vasi, je že začelo deževati. Malo smo počakali, saj so napovedi bile, da bo dež ponehal. Pogumno smo se odpravili v hrib v upanju, da bo dež ponehal. V dežju smo prehodili približno 7 kilometrov in ko je dež vztrajno padal, smo se odločili, da odnehamo. Ura je bila že okrog 4, dan se je krajšal in zaradi dežja je bilo vse bolj temno in spolzko in nisva hotela tvegati. Nekoliko razočarani smo se med vračanjem ozrli v nebo in se vprašali "Kakšno bo vreme jutri?" Niti do avtobusa nismo prišli in pokazalo se je sonce, dež je ponehal, vetra pa ni bilo več. Veliko boljše volje smo se odpravili do planinskega doma na Tušilah. Tam smo jedli in se ob glasbi in plesu zabavali do polnoči. Zadovoljni smo šli spat.
Spočiti in dobre volje smo se v sončnem lepem jutru odpravili proti vrhu Velikega Vita. Na poti smo naleteli na izvir, voda je bila mrzla kot led.
Natočili smo si vodo, da smo jo imeli med hojo. Visočico so zasedli planinci iz Tuzle, Sarajeva in celo dve banjaluški planinski društvi. Lepoto Visočice je težko opisati, res jo je treba doživeti. Strm vzpon, ki nas pripelje na greben in vrh Velikega Vita (1960m), je bil nekoliko naporen, a smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na travnat greben Ljeljena. Lukomir smo videli tudi z druge strani reke Rakitnice, ki nam včeraj ni uspelo priti. Bomo pa zagotovo kdaj drugič. Sprehod s prijatelji po vsej tisti travnati, rumeno rjavi pokrajini je bil pravi užitek. Visočica nas je osvojila in vsi smo bili enotni, da jo bomo še obiskali. Moje priporočilo je, da se nam pridružite tudi vi.
Ljiljana Memon
