Klub ekstremnih športov Albatros iz Prijedora nas je povabil, da se udeležimo zimskega pohoda mladih v okviru manifestacije Dnevi zime na Kozari, ki je potekal 3. februarja 2024 že sedemnajstič na naši prelepi Kozari. Odziv naših članov planinske sekcije ni bil velik, a nas to ni oviralo, da ne bi uživali v pohodu s približno stotimi navdušenimi planinci.
Štirje, Ivan, Olga, Ljiljana in jaz, dobro razpoloženi za hojo, smo bili ob 8. uri na izhodišču v Rajkovićih. Pohodna pot Rajkovići - Kozarački kamen - Bešića poljana - Mrakovica je dolga približno devet kilometrov. Vreme je bilo idealno za pohodništvo, ni bilo premrzlo, pot je bila suha, brez blata. Takoj na začetku poti smo srečali planinko Sanjo iz Doboja, s katero smo prijatelji, in nas je fotografirala za našo planinsko sekcijo. Prvi počitek je bil po najzahtevnejšem delu poti na Kozaračkem kamnu. Ko smo zadihani in nekoliko utrujeni prišli na s soncem obsijani Kozarački kamen, se je pred nami odprl razgled na prelepo pokrajino. To je bila nagrada za naš trud. Seveda smo se takoj fotografirali pod zastavo, ki je nad nami ponosno plapolala v vetru. Po kratkem počitku smo nadaljevali s pohodom. Zaradi vetra nismo pozajtrkovali na Kozaračkem kamnu, ampak smo poiskali zavetrje na sončni terasi v lovski koči. In potem se je, kot pravi naša prijateljica Ljiljana, začel najlepši del pohodništva, zajtrk v naravi. Ne glede na to, kakšen je zajtrk, je bila to prava pojedina: suhe mesnine, klobase, slanina, dve vrsti sira, kisle kumarice, rdeča čebula in predvsem kozarec žganja za aperitiv. Za posladek so bile kokosove kocke. Pri zajtrku se nam je pridružil planinski prijatelj Milenko. Ko smo se okrepčali, smo nadaljevali pot in vmes malo peli. Milenko nam je pokazal lepo razgledno točko, kjer smo nekaj časa uživali na soncu in seveda fotografirali. Korak za korakom smo ob pripovedovanju zgodb in šal okrog pol enih prispeli na Mrakovico, kjer so nas gostitelji pričakali s pohodniškim fižolom iz kotlička. Malce utrujeni, a zadovoljni smo se okrepčali s pasuljem in popili kuhano vino. Sprehodili smo se do spomenika in si ogledali spominske plošče žrtev Kozare. Tam smo videli venec iz svežega cvetja, ki so ga predstavniki združenja AVNOJ iz Slovenije, Srbije in Istre položili v spomin žrtvam fašističnega terorja. Tako smo se malo spomnili na zgodovino tega prostora, se poklonili žrtvam in si zaželeli, da se takšne tragedije več ne ponovijo.
Še malo smo se sprehodili, šli na smučišče, poklepetali s prijatelji, ki smo jih srečali, in uživali v čudoviti naravi. Okoli treh smo se odpravili proti avtobusu. Gostitelji so se nam zahvalili za udeležbo na pohodu in naredili smo še zadnje skupne fotografije. Izstopili smo v Rajkovićih, kjer je bil parkiran naš avto. Naša draga prijateljica Mara je pripravila veliko skledo toplih krofov, Dragan pa nam je postregel pijačo.
Lepšega konca Zime na Kozari ne bi moglo biti, čeprav ni bilo snega.
Ljiljana Memon
Prevod Metoda Perger
