16. – 18. avgust 2024
Že od začetka leta smo skrbno pripravljali prvi samostojni planinski pohod v Sloveniji. Šlo je za podvig, s katerim naj bi obeležili eno leto delovanja naše mlade planinske sekcije in je sovpadel s 100-letnico Triglavskega narodnega parka.
In ne le to, naša članica Olga Sošnja se je pred natanko 50 leti prvič povzpela na Triglav. Z Ivanom pa sva imela prvo obletnico vzpona na Triglav. Toliko pomembnih obletnic hkrati, pa vendar je za našo majhno skupino: Bernardo, Dario, Ivano, dve Olgi in dve Ljiljani, Zdenko in vodjo naše sekcije Ivana, bilo najpomembnejše doživeti lepoto opevane Doline sedmerih triglavskih jezer.
Ničesar nismo prepustili naključju, namestitev smo rezervirali že februarja. Na internetu smo zbirali informacije, kako priti do izhodišča , kje je parkirišče, koliko znašajo cestnine, kaj obleči itd. Največja preglavica je bila vremenska napoved, ki nam ni bila ravno naklonjena. Na sestanku smo se o vsem pogovorili in padla je odločitev, da gremo. Najeli smo kombi, Ivan je bil šofer in že ob dveh zjutraj smo enega za drugim pobirali razpoložene potnike ter se odpravili proti meji. Vse je potekalo brezhibno, v petek na cesti ni bilo prometa.
Prva kava je bila ob vstopu v Slovenijo in na parkirišču smo pozajtrkovali. Brez pretiravanja je bila prava slavnostna pojedina. Začelo se je, kot se spodobi, z žganjem. Izbira je bila slivovka, travarica, Zdenka pa je dodala še drenovo žganje. Sledile so žemljice Bernardine mame, Olgina slana, sladka pita, suhomesnate dobrote, sir, domač paradižnik, paprika in slivova torta. Ko smo se okrepčali, smo pot nadaljevali proti Bledu in Bohinju ter planini Blato (1147 m). Na planini Blato je bila velika gneča in komaj smo našli prostor za parkiranje. Obuli smo škornje, si oprtali težke nahrbtnike in okoli 10.30 krenili v hribe. Seveda smo se najprej fotografirali, da smo ovekovečili trenutek začetka vzpona. Nahrbtniki so bili težki, a kljub temu smo se pogumno podali pustolovščini naproti. Vreme je bilo lepo, ravno pravšnje. Gledali smo ponosne borovce, ki štrlijo v nebo, vrhove gora, ki se dvigajo nad njimi, obsijane s soncem, in vpijali smo to lepoto. Noge so se premikale same od sebe in v eni uri smo prispeli do Koče na planini ob jezeru (1453 m). Ko smo prišli iz gozda in zagledali hišo, polno rož, obsijano s soncem, okoli nje pa se pasejo krave, smo se morali ustaviti in občudovati to izjemno lepoto.
Veseli smo bili, da smo premagali prvo etapo naše poti, malo smo si odpočili, spili kavo in ko smo zagledali zeleno jezero, obdano z visokimi borovci, nas je prevzel občutek sreče. Nismo mogli odmakniti pogleda od jezera, zazrli smo se v njegovo smaragdno barvo. Po kratkem postanku smo morali naprej. Pol ure hoda stran je bila planina Dedno polje. Tu so bile koče v sončni dolini ob vznožju gorskih vrhov. Tam si lahko naročite kislo mleko, žgance, štruklje in sir. Ker smo hodili kratek čas, se nismo ustavljali, pot smo nadaljevali proti Ovčariji. Bili smo približno na polovici poti. Do Koče pri sedmerih jezerih (1685 m) smo se odpravili preko Prodov, kjer je bila pokrajina kot iz pravljice. Videli so se vrhovi okoliških gora in v gozdu smo zagledali Dom na Komni. Pot je bila kamnita in strma in morali smo biti zelo previdni. Na cilj smo prispeli v dveh urah in pol.
Najprej smo zagledali Dvojno jezero, ki se mu nismo mogli upreti, odpravili smo se proti jezeru, se odpočili in z užitkom namočili utrujene noge v vodo. V jezeru so se zrcalili vrhovi Tičarice. Ob jezeru je stal dom, v katerem je kot v panju mrgolelo planincev. Že nekoliko utrujeni smo nekaj pojedli, se dogovorili, da zjutraj ob pol sedmih nadaljujemo našo turo in nato smo se polni vtisov odpravili spat. Ekipa je bila enotna, spočita, dobro razpoložena in vsi smo bili pripravljeni na pot po dogovoru. Jutro je bilo jasno. Odločili smo se za zgodnji odhod, saj smo imeli napovedan popoldanski dež. Podali smo se skozi pravljično Dolino sedmerih triglavskih jezer.
Pot ni bila zahtevna, premikali smo se počasi, brez naglice in uživali v dolini, obdani s skalnimi gorskimi vrhovi. Pred nami se je pokazalo impozantno jezero v vsej svoji lepoti, voda pa se je prelivala v spektru zelene barve od bledo zelene, preko turkizne do smaragdno zelene. Kakšen razgled. Bilo je Veliko jezero ali kot se imenuje Jezero v ledvicah. Zaradi napovedanega dežja se do jezera nismo spustili, pot smo nadaljevali. Sonce se je že prikazalo, kot začarani smo hodili skozi naravo, ko je nenadoma nekdo zavpil: "Poglejte tamle za kamen!" Svizci so imeli svojo predstavo, prihajali so izza skal, nas začudeno gledali, skakali s skale na skalo. Imeli smo res srečo, da smo lahko spremljali ta pravi spektakel, ki so nam ga pripravili. Na visokem grebenu blizu vrha gore je bila majhna čreda gamsov. Morali smo se kar potruditi, da smo jih videli. Naprej na poti nas je pričakalo mirno Zeleno jezero, v katerem se je kopal nek tuji planinec, čeprav je kopanje v jezerih prepovedano. Mogoče ni vedel, da je prepovedano, ali pa mu je bilo vseeno, po tihem smo mu vsi zavidali to uživanje. Še en manjši vzpon in približali smo se Koči na Prehodavcih (2071 m), obsijani s soncem, na vzpetini, obdani z gorskimi vrhovi, prizor je bil kot iz pravljice. Ko smo se približevali koči, smo opazili opozorilo: Če si planinec, pospravi smeti v nahrbtnik. Odločili smo se, da še malo uživamo v tej lepoti. Uživali smo v razgledu, pili smo pivo in se posladkali z bizeljsko gibanico.
Nirvana. Koča na Prihodavcih se nahaja na 2.071 m. Trije naši člani so se prvič povzpeli čez 2.000 metrov in kot narekuje planinska navada, smo opravili obred napredovanja v prave planince. Ivan kot predsednik planinske sekcije je bil boter Ljiljani, Ivani in Olgi in jih je razglasil za »prave planinke«. S celotnega dogodka smo posneli kratek video, ki je poln smeha in čestitk novim planinkam. Dogovorili smo se, da se na poti nazaj ob vsakem jezeru, mimo katerega bomo šli, fotografiramo. Tako so nastale fotografije ob Jezeru pod Vršacem, Rjavem jezeru, Zelenenem jezeru, Velikem jezeru in Dvojnem jezeru. Okrog tretje ure smo se vrnili v dom in medtem ko smo jedli slastno juho, je začelo deževati. Imeli smo veliko srečo. Po kosilu smo igrali remi, popoldan pa preživeli ob druženju. Ko je dež ponehal, smo se sprehodili okoli Dvojnega jezera. Dogovorili smo se, da gremo na pot spet zgodaj zjutraj. Kljub rahlemu dežju se je ekipa, ki ji ni para, zjutraj vrnila na izhodišče, kot je bilo načrtovano.
Po rahlem dežju se je zopet pokazalo sonce in nas pospremilo do kombija. Hitro smo se preoblekli in se odpravili najprej na ogled Bohinja in nato Bleda. V Bohinjskem jezeru, ki je prijetno za kopanje, je bilo veliko kopalcev. Na Bledu smo seveda morali poskusiti blejsko kremšnito. V restavraciji Labod nam je postregel zelo prijazen, mlad natakar, za katerega se je izkazalo, da je iz Bosne. Ko smo rekli, da želimo vsi kremšnite, je rekel, da dobimo dve kremšniti zastonj. In tako je bilo. Za posladek smo tako pojedli kremšnito in se prisrčno poslovili ter se odpravili proti kombiju.
Domov smo odšli veseli in zadovoljni. Vsi smo se strinjali, da je bil to nepozaben dogodek. Rojevale so se že nove ideje za naslednji podvig.
Ljiljana Memon
Prevod Metoda Perger
