24. 11. 2024

Takoj ko sem izvedela za pohodniško akcijo skozi kanjon Vrbasa, sem bila prepričana, da bo našim članom pohodniške sekcije všeč.

Bila je prava priložnost za spoznavanje okolice Banjaluke in druženje v naravi na svežem zraku. Prijavilo se je enajst članov in nestrpno smo pričakovali ta dan. Za skoraj popolno vzdušje je poskrbel kristalno bel sneg, ki je, vrteč se v krogu, poplesaval in nas vabil, da se mu pridružimo. Nekaj pohodnikov je zaskrbela zimska pot, zato so zaradi pomanjkanja »zimske opreme« odnehali.

Štart je bil v Ljubačevem, pri temperaturi -1֯ C. Naša sedmerica se je pridružila  skupini in tako  smo se pogumno podali avanturi naproti. Skupina je bila velika, da ne pretiravam, okoli sto ljudi. Sonce nas je prijazno pobožalo in se nam nasmehnilo z modrega neba. Sneg škripa pod nogami, vidiš kristale, ki se svetlikajo v soncu, kopice sena,  pokrite s snegom, drevesa v praznični preobleki, delno prekrita s snegom. Ponekod iz snega štrlijo rumeni in rjavi listi, ki motijo popolno kristalno belino pokrajine. Ljudje se veselo pogovarjajo, smejejo, seveda fotografirajo in uživajo v zimski idili tega res popolnega dne.

Hodimo po snegu, čudoviti razgledi se kar vrstijo drug za drugim, prečkamo Samarsko sedlo in se premikamo vzporedno s smaragdno zeleno lepoto Vrbasa. Ob krajših počitkih nekaj pojemo, popijemo vodo in po nekaj urah hoje pridemo do vasi Krmine. Tam smo se morali ustaviti in občudovati čudovit Kamniti most, ki se je v vsej svoji lepoti bohotil pred nami. Vse je tako blizu Banjaluke, pa vendar večina sploh ni vedela, da vse to obstaja. Most smo morali  ovekovečiti z nekaj fotografijami. Ob vznožju mostu smo naredili tudi skupinsko fotografijo. Naša mala avantura se je bližala koncu. Malo utrujeni, a veseli in zadovoljni smo se odpravili do našega avtobusa čez viseči most v Krupi na Vrbasu. Še enkrat smo si ogledali Kamniti most in bil je tako impozanten, obsijan s soncem, kot bi nam šepetal: "Ponovno se vidimo!"

Ljiljana Memon

Prevod Metoda Perger