December kot zadnji mesec v koledarskem letu je napolnjen z različnimi vsebinami, kot so slovo od starega leta, načrti za novo in tako praznikom in praznovanjem kar ni videti konca, mesta so prepredena z lučkami, razporejenimi v vse mogoče oblike in figure, izložbe trgovin krasijo snežaki, snežinke, pisani okraski in seveda dobri decembrski mož, ki razveseljuje predvsem otroke, imenuje se sveti Nikola, v Sloveniji pa sveti Miklavž/sveti Nikolaj, priljubljen svetnik tako v katoliškem kakor tudi pravoslavnem koledarju.
Sveti Miklavž obišče slovenske otroke s 5. na 6. december zvečer. Zato sem okrog tega datuma za učence – osnovnošolce pripravila prav posebne ure dopolnilnega pouka, povezane z miklavževanjem. Tako smo s starejšimi osnovnošolci prebrali splet legend o svetem Nikolaju in poiskali podobnosti z legendami o svetem Martinu. Oba sta namreč po čudnem spletu okoliščin postala dobrodelna in čudodelna škofa, dobrotnika in zavetnika številnim raznolikim skupinam ljudi. Učenci so z velikim zanimanjem poslušali, kako je sveti Miklavž postal dobri decembrski mož in kako sta se mu pridružila do konca leta še dva, Božiček in dedek Mraz. Seveda je učence zanimalo, kdo so Miklavževi spremljevalci, ki se imenujejo parkeljni. Na preprost način sem jim pojasnila, da so vražički ob Miklavžu ostanki poganskih časov, ko so v tem poznojesenskem obdobju v dolgih nočeh obiskovali zemljo dobri duhovi, a jih je kasneje krščanstvo spremenilo v hudobce iz pekla, ki spremljajo Miklavža in mu pomagajo pokoriti poredne otroke. V novejšem času so bili dodani tudi angelčki, ki morda malce ublažijo podobo strašljivih pošasti – parkeljnov. Z manjšimi osnovnošolci pa smo pobarvali svetega Miklavža, parkeljna in angela, popeljali Miklavža skozi zapleten labirint do prijazne hiške, v kateri ga čakajo otroci, in se naučili prikupno pesmico o Miklavžu. V Slatini so prvošolčki prav tako spoznali Miklavža preko prikupne didaktične igre. Nastja in Srećko pa sta prav mojstrsko upodobila Miklavža.
Že prej sem malo nakazala, da se bo slovenski Miklavž prav gotovo spomnil tudi nanje, in res je obljubo držal ter mi poveril prav posebno nalogo, da v njegovem imenu obdarim pridne učence dopolnilnega pouka slovenščine. Z veseljem sem storila to namesto njega (Miklavž je bil namreč močno zaseden, zato sem prevzela vlogo obdarovalke) in hvaležni izrazi na otroških obrazih so mi ponovno potrdili pomembno življenjsko misel, ki pravi, da je lepo biti obdarovan, še lepše pa je, če lahko nekoga obdariš in mu polepšaš dan.
Metoda Perger
