Po različnih aktivnostih, ki so nas vezale na mesto, že kar nekaj časa nismo bili v naravi in resnično smo si želeli obuti svoje čarobne pohodne čevlje, ki nas bodo popeljali v naravo. Ko smo videli vremensko napoved za nedeljo, smo se odločili, da gremo na Manjačo.
Povabili smo našega konzula dr. Zvoneta Žigona in njegovo ženo Ireno, da se nam pridružita in odkrijeta lepote Manjače. Jutro v mestu ni bilo obetavno, bilo je megleno in temperatura nizka. A imeli smo srečo in takoj ko smo se povzpeli na Han Kol, se je sonce začelo prebijati skozi meglo. V Stričićih je sonce močno sijalo, temperatura je bila 6 stopinj, brez vetra, boljšega vremena si ne bi mogli želeti. Idealno. Načrt je bil, da se povzpnemo na vrh Grške Gradine (995 m nadmorske višine) in se nato odpravimo na razgledno točko Mačkića Kamen. To smo tudi storili. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, nas je sonce nežno božalo, dolino pa je napolnila megla, ki nas je spominjala na morje. Ni se nam mudilo, dihali smo svež gorski zrak in uživali v razgledu. Ko smo prišli na vrh, je bilo v daljavi vse zavito v meglo, le vrh Kozare, Lisina, ki smo ga prepoznali po oddajnikih, se je sramežljivo kazal. Ker doma nismo zajtrkovali, smo se odločili za zajtrk. Kot pravi naša pohodnica, najlepši del pohoda. Iz nahrbtnikov smo vzeli domačo slanino, ocvirke, ajvar in še kaj. Olga je prinesla tudi poprtnik, ki ga je spekla za Festival česnica. Seveda smo temu čudovitemu dnevu nazdravili z domačo slivovko. Ko smo se najedli, smo se fotografirali in se odpravili po hribu navzdol. Preden smo šli na razgledno točko, smo se odločili, da spijemo kavo v lokalnem bifeju. Tam nas je zelo prijazna natakarica naučila lekcijo o vrstah kave, ob kateri smo se dobro nasmejali. Kava nam je zelo prijala, nato pa smo se odpravili na Vidikovac. V Sitnici smo zavili desno proti vasi Mackići. Razgledna točka ni daleč od ceste, približno dva kilometra, zato nismo šli po makadamski cesti, ampak čez travnik. Sonce, naš zvesti spremljevalec, ni dovolilo, da bi se megla dvignila in nam zakrila pogled. Ko smo vstopili v gozd, smo v nekem trenutku mislili, da razgledne točke ne bomo našli, saj se je megla začela plaziti skozi gozd in nekoliko zakrila sonce. Vendar nam je po zaslugi sonca uspelo najti razgledno točko in posneli smo zelo zanimive fotografije. Zadovoljni in dobre volje smo se odpravili nazaj, a vedeli smo, da se moramo vrniti, da bi uživali v razgledu z razgledne točke brez megle v dolini.
Tako smo 11. 12. 2025 obeležili mednarodni dan gora s pohodom po gostoljubni, s soncem obsijani Manjači.
Ljiljana Memon
Prevod Metoda Perger
