ALI KAKO JE EN SAM KLIC Z ZAVODA ZA ŠOLSTVO RS SPREMENIL MOJO ŽIVLJENJSKO POT
Spomnim se, kot bi se zgodilo včeraj ali pred kratkim. Kot učiteljica asistentka sem že trinajsto leto poučevala slovenščino na dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju na Madžarskem in bil je čisto navaden aprilski šolski dan na števanovski osnovni šoli. Zazvonil je moj telefon in izpisalo se je ime Eva. Eva je namreč v skrajšani obliki njenega naziva na Zavodu za šolstvo RS svetovalka in koordinatorica učiteljem, ki poučujejo slovenščino v tujini. Poznali sva se že od prej, ko sem osem poletij zapored bila del ekipe učiteljev, ki so poučevali na Zavodovih poletnih šolah slovenščine v Tolminu, Bohinju in Planici. Tu in tam sem ji že takrat omenila, da me zanima poučevanje slovenščine pri slovenskih izseljencih ter da lahko v primeru, če se pokaže kakršna koli možnost, računa name. Po kratkem prijaznem uvodu je kar prešla k vprašanju: »Metoda, a te zanima dopolnilni pouk slovenščine v Banjaluki?«
S svetlobno hitrostjo in visoko frekvenčnim nabojem v glasu sem kot iz topa izstrelila: »JAAA!« Vse ostalo se je zatem odvijalo kot v nekem napetem filmu, a moj cilj je bil jasno začrtan in želja po spremembi dovolj močna, da sem se kar naenkrat znašla v povsem novem okolju, med novimi ljudmi, pred novimi izzivi v novem stanovanju v centru Banjaluke. Prve dni septembra 2024 sem tako skupaj s predsednikom Društva Slovencev Triglav ter nekaterimi člani pričela oblikovati skupine za dopolnilni pouk, načrtovati poleg pouka še aktivnosti v šolskem letu 2024/25 in uradno sem postala nova učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v društvih Slovencev Triglav Banjaluka in Slatina ter Lipa Prijedor.
Kljub začetnemu skromnemu številu udeležencev pouka – v preteklem šolskem letu je pouk v obeh društvih obiskovalo okrog 45 učencev – smo izvedli še številne aktivnosti, ki smo jih načrtovali, to so bile: tradicionalni slovenski zajtrk, miklavževanje, slovenski kulturni praznik, gregorjevo, svetovni dan čebel, obisk pisatelja Ambroža Kvartiča, srečanje učencev DPS iz celotne BIH v Tuzli, slovenski dan v Slatini in še pri urah slovenščine obeležitev številnih pomembnih slovenskih praznikov ter tradicionalnih dogodkov. Izpostaviti pa moram tudi odlično sodelovanje, tako v preteklem kot tudi v tem šolskem letu, z Barbaro Hanuš, lektorico slovenskega jezika na Filološki fakulteti v Banjaluki, s katero načrtujeva skupne projekte, ki se jih udeležujejo tako njeni študenti kot moji učenci. Kar velik zalogaj tako za društvo Triglav kot za naše gostitelje, DOŠ Števanovci, je bil tridnevni izlet učencev in članov društva Triglav v Porabje na Madžarskem. Za večino izletnikov gotovo nenavadna izkušnja, kulturni šok, morda celo občutek olajšanja ali zgolj spoznanje, da Slovenci ponekod po svetu živijo še skromneje od njih samih. Šolsko leto se je končalo s podelitvijo potrdil in lepimi željami za počitniško poletje ter obljubo po ponovnih srečanjih pri dopolnilnem pouku slovenščine jeseni.
Tako se je septembra pričelo moje drugo službeno leto učiteljice DPS. Vpis udeležencev pouka je v tem šolskem letu občutno večji – skupno 72 učencev na treh lokacijah, Banjaluka, Slatina in Prijedor – in še dva dodatna učenca v Turčiji na daljavo, kar je zame zopet povsem nova izkušnja. Za nami je že skoraj polovica šolskega leta 2025/26 in eno od nepozabnih doživetij je bila udeležba na festivalu Mavrica v Subotici, na katerem so se naši učenci predstavili s kratko predstavo Zrcalce, ki sem jo dramatizirala po istoimenski pravljici Grigorja Viteza, in poželi velik aplavz. Tudi vse ostale koledarsko načrtovane aktivnosti smo izvedli. Približujejo se božično-novoletni prazniki, namenjeni odmiku od vsakdanje rutine, ki je nemalokrat stresna in neprijazna, zato naj bodo dnevi, na prehodu iz starega v novo, mirni, prijetni, sproščeni in obdani z ljudmi, ki nam pomenijo največ. Tudi pouk začasno prekinjamo in srečali se bomo zopet sredi januarja, po zimskih počitnicah, ko nadaljujemo z vsemi aktivnostmi, ki so načrtovane do konca koledarskega leta.
Po letu in pol življenja v slovenski skupnosti v Republiki Srbski v BIH lahko iskreno priznam, da je tisti usodni telefonski klic v aprilu 2024 obogatil moje življenje z novimi ljudmi, od katerih jih je že kar nekaj postalo dobrih prijateljev, novimi prisrčnimi učenci, novimi kraji in novimi izkušnjami ter načinom dela, ki ni običajna pedagoška služba, ampak poslanstvo, zato sem hvaležna za vse izzive, ki sem jih že uspešno prestala in vse, ki me še skupaj z vami čakajo. Iz srca želim tako sebi in predvsem vam, ki čutite pripadnost slovenstvu in slovenski kulturi: Srečno in uspešno naprej tudi v novem 2026!
Metoda Perger
