Marije Grbić, nekdanje predsednice Društva Slovencev Triglav Banjaluka, ni več med nami, a spomini na to čudovito žensko, dolgoletno uspešno predsednico društva, ostajajo.
V njeno čast je bil drugič organiziran pohod, ki ga je organizirala planinska sekcija Runolist /Planika/ Društva Slovencev Triglav Banjaluka na poti od Trapistov do Slatine.
V zgodnjih jutranjih urah, 4. julija, smo se zbrali na parkirišču pred samostanom Marija Zvezda. Čeprav je bilo še precej sveže, nas je dvajset planincev prisluhnilo primernemu govoru predsednika društva Ivana Memona in zatem smo se dogovorili o načrtu pohodništva. Ena skupina se je odpravila po poti skozi gozd proti Krčmaricam, druga, manjša skupina, ki je imela nalogo skuhati kosilo za planince na posestvu Lunić, bograč, pa se je z avtomobilom odpeljala v Slatino.
Za razliko od lanskega leta je bila planinska pot nekoliko daljša in zahtevnejša. Prvi vzpon smo zlahka premagali, saj še ni bilo vroče, ob pogovoru in šalah smo dosegli prvo počivališče na Krčmaricah. Obdani z gozdom, ob žvrgolenju ptic in mački, ki se je želela crkljati, smo se okrepčali in se odpravili proti vasi Malo Blaško. Naš cilj je bila stara cerkev brunarica, stavba pod državno zaščito, najpomembnejši kulturni spomenik te regije. Kmalu smo prišli iz gozda, se podali na cesto in tako dali soncu priložnost, da nas spremlja v vsej svoji lepoti, kar za nas ni bilo ravno prijetno. Znoj je prepojil majice pod nahrbtniki, a nas to ni motilo. Pozornost je bila usmerjena na položne griče, posejane s pašniki, pšeničnimi polji, obdelanimi vrtovi in sadovnjaki, sredi te naravne lepote pa stare in nove hiše v cvetju. Med potjo smo nabirali zdravilne rastline: šentjanževko, tavžentrožo, divji origano in rman. Na zadnjem križišču smo zagledali nadstrešek s postavljenimi mizami. Idealen kraj za naš oddih. Gostitelja sta nas takoj povabila, da se usedemo in okrepčamo s sokom, vodo in žganjem. Ob prijetnem pogovoru smo izvedeli, da smo na meji med Slatino, Šušnjarjem, Malim Blaškom... Po odmoru smo nadaljevali pot skozi gozd spet do cerkve-brunarice. Na hribu, v gozdnem okolju, obdanem s pokopališčem, stoji majhna cerkev, zgrajena okoli leta 1745, lesena, pristnega videza, s spuščeno leseno streho. Obnovljena je bila leta 1984 skupaj z lesenim, visokim, arhitekturno zanimivim zvonikom. Cerkev je posvečena rojstvu Blažene Device Marije. Žal je bila zaprta in notranjosti nismo mogli videti. Pot nas je vodila naprej do Banje Slatine, skozi zdraviliški park za rekreacijo in sledil je še sprehod do posestva Lunić.
Utrujeni od hoje, željni počitka in osvežitve smo prispeli na dvorišče družine Lunić in vonj cvetoče razvejane lipe nas je omamil. Sprejeli so nas gostitelji in ekipa, ki je sodelovala pri pripravi hrane in postavljanju miz. V senci lipe smo se spočili, okrepčali, nato pa pojedli bograč, ki je bil mojstrsko pripravljen v kotličku. V domačem vzdušju in prijaznosti Dragice, Oksane, Mladena in Nastje, ki nas je zabavala, smo se počutili prijetno in sproščeno. Ob nežnih zvokih slovenske pesmi sem se v mislih vrnila v stare čase, čase, preživete pri nekem drugem kozolcu, pod brajdami iz vinske trte, kjer so me stari starši sprejeli z enako toplino, s potico in vinom. No, spominski pohod je prebudil še en lep spomin, kar je še en razlog, da bi takšna srečanja morala postati tradicija. Ohranjanje spominov na drage ljudi plemeniti in navdihuje tudi nas same.
Vrnitev na izhodiščno točko zame ni bila težka. Od Slatine do Trapistov smo prehodili še sedem kilometrov po delno zaraščenih poteh skozi gozd. Skupaj dvajset kilometrov hoje, telo je bilo prijetno utrujeno, duh pa osvežen po dobro preživetem dnevu.
Olga Suvajac
Prevod Metoda Perger
