V Kranj smo člani Društva Slovencev " TRIGLAV" Banjaluka prišli na povabilo Fotograskega društva Janez Puhar. S tem društvom smo se povezali že pred trema letoma. Takrat so kranjski fotografi imeli prvič v Banjaluki uspešno razstavo. Srečanja so se nadaljevala in ko smo jim pokazali naš Zbornik se je rodila zamisel, da bi bilo dobro, da to pokažemo tudi v Kranju, saj sta mesti Kranj in Banjaluka že dolgo časa pobrateni mesti, povezani na kulturnem področju, pred leti je bila povezava tudi na športnem in gospodarskem področju in dobro bi bilo, da ti odnosi postanejo še trdnejši. Fotografsko društvo Janez Puhar iz Kranja nam je pomagalo in organizacijsko omogočilo predstavitev našega Zbornika.
Po skupnem dogovoru smo prišli v Kranj. Glavni koordinator in vseskozi zvesti spremljevalec je bil član fotografskega kluba Janez Puhar, gospod Kraljič. On in njegova soproga Mojca ( odlična amaterska fotografka) sta nas pričakala in odpeljala do hotela AZUL. Časa za oddih je bilo premalo, kajti gospod Kraljič je v planu, ki ga je pripravil za nas imel: ogled mesta in njegovih kulturnih znamenitosti ( hišo, sedaj tudi muzej v kateri je zadnja leta življenja, kot uspešen advokat delan in živel rodoljub, vizionar in velikan slovenske književnosti dr France Prešeren) in ogled v sedanjem času obnovljenih podzemskih rovov, ki so namenjeni za razne kulturne dogotke ( Martinovanja, razstave znanih slikarjevin in še...) pa tudi za turiste so zanimive.
Imeli smo tudi čast družiti se z županom mesta Kranj, gospodom M. Bogatajem in podžupanjo N. Mihajlović. Bilo je to prijateljsko srečanje in ugoden pogovor o našem delu v društvu in našem sodelovanju z kulturniki Kranjskega področja . Pogovor je bil še toliko bolj zanimiv saj je potekal s ponujenimi delikatesami, med katerimi ni zaostala nam, pa tudi "celemu svetu " poznana kranjska klobasa. Upajmo, da bo postala zasluženi slovenski kulinarnični brend. Prijeteno kramljanje sta morala zapustiti Darko in Nataša, kajti Radio Kranj ju je povabilo na kratek razgovor.Govorila sta o delu društva, in seveda o predstavitvi Zbornika Od prednikov do potomcev Slovenci v Slatini in Banjaluki avtorice Vere Papež Adamič, ki je zaživel in bil tiskan s pomoćjo našega društva.
Ob 19 uri smo se zbrali v prelepi, za nas, verjamen tudi za mnoge druge, edinstveni, najsodobnejši knjižnjici v Evropi. Tu sta nas sprejela direktor kranjske knjižnjice gospod Vili Leban in gospa Petra Kajžar Puhar. Ona in gospod Kraljič sta bila naša usmerjevalca, svetovalca, skratka naša opora. Gospod Leban nam je razkazal knjižnjico, razlagal nam je kaj vse lahko knjižnjica nudi obiskovalcem in iz njegovih besed smo lahko zaključili, da je prav ta čudoviti hram, mnogim Kranjčanom oaza za sprostitev in polnitev življenskih "baterij".
Čas za predstavitev našega Zbornika je prišel. Sala, ki je bila namenjena za predstavitev je bila polna obiskovalcev. Tu nas je čakalo presenečenje, ki ga niti v snu nismo pričakovali. S pesmijo nas je dočal moški pevski zbor Maj. S tem zborom smo stari prijatelji saj so že večkrat bili naši gosti in je njihova pesem zvenela v banjaluški koncertni dvorani Banskega dvora. S pesmijo so nam razbili tremo, pravtako nam je pregnala tremo uspešna moderatorka gospa Petra Kajžar Puhar.
Začel se je pogovor z avtorico, ki je prisotne seznanila z vsebino in motivom. Imela je veliko željo in silno energijo iskanja gradiva po mnogih arhivih Krasa in Banjaluke, o doseljevanju Slovencev v različnih obdobjih od prve, druge svetovne vojne, do kasnejših migracij na področje Slatine in Banjaluke. Vspodbujala je Slovence iz tega področja, da napišemo svoje življenske zgodbe in z tem izpišemo strani njenega Zbornika. Uspela je in pravgotovo je srečna. Srečni smo tudi mi Slovenci, ki smo si spletli svoja družinska gnezda v novi domovini, prav tako naši, polni prijateljev. Člani našega društva so govorili o delu društva, o uspehih, ki jih imamo, o povezanosti z ostalimi slovenskimi drušvi, ki delujejo na potročju bivše Jugoslavije, o tesnem sodelovanju s kuturnimi društvi v naši matični domovini na mnogih področjih umetnosti ( književni, glasbeni, likovni). Ponosni smo z delom našega dopolnilnega pouka slovenščine. Zanimanje za učenje slovenskega jezika je veliko, saj se ga uči skoraj sedemdeset učencev in starejših slušateljev. Z nastavitvijo učiteljev, to nam je omogočilo Ministrstvo za šolstvo in šport Slovenije, je učenje slovenskega jezika izboljšano. Trudimo se in želimo, da vspostavimo čim tesnejše vezi z matično domovino. Želimo, da postanemo ambasadori dobrih odnosov med ljudmi.
Uvodoma sta nas pozdravila direktor Mestne knjižnice Kranj g. Viljem Leban in podžupanja Mestne občine Kranj ga. Nada Mihajlovič. V imenu ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu ge. Ljudmile Novak se je prireditve udeležil strokovni sodelavec, pristojen za področje Slovencev, ki živijo državah, nastalih na območju bivše Jugoslavije.
Naše druženje v Mestni knjižnjici v Kranju se je končalo kasno zvečer.Veliko smo si imeli povedati, veliko skupnih interesov imamo. Upaljmo, da bomo v bodočnosti upeli zadovoljiti naše želje.
Drugi dan našega obiska so naši gostitelji namenili za ogled Gorenjskih lepot. Kraljiča sta bila naša vodiča. Peljala sta nas po cesti proti Jesenicam in Mojstrani. V bližini Mojstrane je vas Dovje v kateri je služboval župnik, graditelj koč ( v Vratih, stolp na Kredarici, itd.), narodni buditelj. Ob magistralni cesti med obema vasema stoji njegov spomeni. z iztegnjeno roko, ki usmjerja mimoidočim pogled na vrhove Triglava. Megla, ki nas je spremljala nam tega ni dovolila.. Nič zato, smo pač nadaljevali pot do Slovenskega planinskega muzeja, si ga ogledali in nadaljevali pot v Triglavska vrata.Tu nas je pričakal slap Peričnik. Tisti, ki so se vspeli nanj je slap malce "požegnal". Pot smo nadaljevali do Aljaževega doma, kjer smo se okrepili , nadihali svežega zraka in se vrnili tokrat proti Kranjki Gori in se kratko zaustavili na izviru reke Save. Naš zadnji STOP je bil pri srah vzbujajočih smučarskih skakalnicah na Planici.
Pester in zahteven izlet smo imeli. Ob vrnitvi v Kranj nismo veliko govorili. Vsak je v sebi doživljal ta čudovit svet, prelepih zelenih pašnikov, ogromnih s snegom pokritih Julijskih Alp, skrbno ohranjene in racionalno iskoriščene prirone lepote Slovenije. Bil je prijetno izkoriščen dan.
Nismo občutili utrujenosti., imeli smo dovolj kisika v plučih in dovolj moči, da obiščemo, kot je bilo že prej dogovorjeno, Srbsko kulturno društvo Petar Kočić iz Kranja. Topel sprejem, vesel večer, a mi, ki imamo dve domovini in poznamo navade obeh narodov smo se družeči se skupaj, odlično počutili.
Mi smo ti , ki gradimo mostove prijateljstva in uspešnega skupnega delovanja.
Nataša Kajmaković
Po skupnem dogovoru smo prišli v Kranj. Glavni koordinator in vseskozi zvesti spremljevalec je bil član fotografskega kluba Janez Puhar, gospod Kraljič. On in njegova soproga Mojca ( odlična amaterska fotografka) sta nas pričakala in odpeljala do hotela AZUL. Časa za oddih je bilo premalo, kajti gospod Kraljič je v planu, ki ga je pripravil za nas imel: ogled mesta in njegovih kulturnih znamenitosti ( hišo, sedaj tudi muzej v kateri je zadnja leta življenja, kot uspešen advokat delan in živel rodoljub, vizionar in velikan slovenske književnosti dr France Prešeren) in ogled v sedanjem času obnovljenih podzemskih rovov, ki so namenjeni za razne kulturne dogotke ( Martinovanja, razstave znanih slikarjevin in še...) pa tudi za turiste so zanimive.
Imeli smo tudi čast družiti se z županom mesta Kranj, gospodom M. Bogatajem in podžupanjo N. Mihajlović. Bilo je to prijateljsko srečanje in ugoden pogovor o našem delu v društvu in našem sodelovanju z kulturniki Kranjskega področja . Pogovor je bil še toliko bolj zanimiv saj je potekal s ponujenimi delikatesami, med katerimi ni zaostala nam, pa tudi "celemu svetu " poznana kranjska klobasa. Upajmo, da bo postala zasluženi slovenski kulinarnični brend. Prijeteno kramljanje sta morala zapustiti Darko in Nataša, kajti Radio Kranj ju je povabilo na kratek razgovor.Govorila sta o delu društva, in seveda o predstavitvi Zbornika Od prednikov do potomcev Slovenci v Slatini in Banjaluki avtorice Vere Papež Adamič, ki je zaživel in bil tiskan s pomoćjo našega društva.
Ob 19 uri smo se zbrali v prelepi, za nas, verjamen tudi za mnoge druge, edinstveni, najsodobnejši knjižnjici v Evropi. Tu sta nas sprejela direktor kranjske knjižnjice gospod Vili Leban in gospa Petra Kajžar Puhar. Ona in gospod Kraljič sta bila naša usmerjevalca, svetovalca, skratka naša opora. Gospod Leban nam je razkazal knjižnjico, razlagal nam je kaj vse lahko knjižnjica nudi obiskovalcem in iz njegovih besed smo lahko zaključili, da je prav ta čudoviti hram, mnogim Kranjčanom oaza za sprostitev in polnitev življenskih "baterij".
Čas za predstavitev našega Zbornika je prišel. Sala, ki je bila namenjena za predstavitev je bila polna obiskovalcev. Tu nas je čakalo presenečenje, ki ga niti v snu nismo pričakovali. S pesmijo nas je dočal moški pevski zbor Maj. S tem zborom smo stari prijatelji saj so že večkrat bili naši gosti in je njihova pesem zvenela v banjaluški koncertni dvorani Banskega dvora. S pesmijo so nam razbili tremo, pravtako nam je pregnala tremo uspešna moderatorka gospa Petra Kajžar Puhar.
Začel se je pogovor z avtorico, ki je prisotne seznanila z vsebino in motivom. Imela je veliko željo in silno energijo iskanja gradiva po mnogih arhivih Krasa in Banjaluke, o doseljevanju Slovencev v različnih obdobjih od prve, druge svetovne vojne, do kasnejših migracij na področje Slatine in Banjaluke. Vspodbujala je Slovence iz tega področja, da napišemo svoje življenske zgodbe in z tem izpišemo strani njenega Zbornika. Uspela je in pravgotovo je srečna. Srečni smo tudi mi Slovenci, ki smo si spletli svoja družinska gnezda v novi domovini, prav tako naši, polni prijateljev. Člani našega društva so govorili o delu društva, o uspehih, ki jih imamo, o povezanosti z ostalimi slovenskimi drušvi, ki delujejo na potročju bivše Jugoslavije, o tesnem sodelovanju s kuturnimi društvi v naši matični domovini na mnogih področjih umetnosti ( književni, glasbeni, likovni). Ponosni smo z delom našega dopolnilnega pouka slovenščine. Zanimanje za učenje slovenskega jezika je veliko, saj se ga uči skoraj sedemdeset učencev in starejših slušateljev. Z nastavitvijo učiteljev, to nam je omogočilo Ministrstvo za šolstvo in šport Slovenije, je učenje slovenskega jezika izboljšano. Trudimo se in želimo, da vspostavimo čim tesnejše vezi z matično domovino. Želimo, da postanemo ambasadori dobrih odnosov med ljudmi.
Uvodoma sta nas pozdravila direktor Mestne knjižnice Kranj g. Viljem Leban in podžupanja Mestne občine Kranj ga. Nada Mihajlovič. V imenu ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu ge. Ljudmile Novak se je prireditve udeležil strokovni sodelavec, pristojen za področje Slovencev, ki živijo državah, nastalih na območju bivše Jugoslavije.
Naše druženje v Mestni knjižnjici v Kranju se je končalo kasno zvečer.Veliko smo si imeli povedati, veliko skupnih interesov imamo. Upaljmo, da bomo v bodočnosti upeli zadovoljiti naše želje.
Drugi dan našega obiska so naši gostitelji namenili za ogled Gorenjskih lepot. Kraljiča sta bila naša vodiča. Peljala sta nas po cesti proti Jesenicam in Mojstrani. V bližini Mojstrane je vas Dovje v kateri je služboval župnik, graditelj koč ( v Vratih, stolp na Kredarici, itd.), narodni buditelj. Ob magistralni cesti med obema vasema stoji njegov spomeni. z iztegnjeno roko, ki usmjerja mimoidočim pogled na vrhove Triglava. Megla, ki nas je spremljala nam tega ni dovolila.. Nič zato, smo pač nadaljevali pot do Slovenskega planinskega muzeja, si ga ogledali in nadaljevali pot v Triglavska vrata.Tu nas je pričakal slap Peričnik. Tisti, ki so se vspeli nanj je slap malce "požegnal". Pot smo nadaljevali do Aljaževega doma, kjer smo se okrepili , nadihali svežega zraka in se vrnili tokrat proti Kranjki Gori in se kratko zaustavili na izviru reke Save. Naš zadnji STOP je bil pri srah vzbujajočih smučarskih skakalnicah na Planici.
Pester in zahteven izlet smo imeli. Ob vrnitvi v Kranj nismo veliko govorili. Vsak je v sebi doživljal ta čudovit svet, prelepih zelenih pašnikov, ogromnih s snegom pokritih Julijskih Alp, skrbno ohranjene in racionalno iskoriščene prirone lepote Slovenije. Bil je prijetno izkoriščen dan.
Nismo občutili utrujenosti., imeli smo dovolj kisika v plučih in dovolj moči, da obiščemo, kot je bilo že prej dogovorjeno, Srbsko kulturno društvo Petar Kočić iz Kranja. Topel sprejem, vesel večer, a mi, ki imamo dve domovini in poznamo navade obeh narodov smo se družeči se skupaj, odlično počutili.
Mi smo ti , ki gradimo mostove prijateljstva in uspešnega skupnega delovanja.
Nataša Kajmaković