Zima je bila v zatonu, bližala se je pomlad in z njo se je rojevala želja, da obiščemo našega dolgoletnega člana Stanka Prosena.
Želje so vedno prisotne in niso potrebne nekega velikega planiraranja, a letos , 2020. so se morale želje prilagoditi nekem nepoznanem virusu CORONI 19. Virus, ki je široki populaciji nepoznan je potrebeno slediti, se držati navodil in opozoril, ki jih navajajo strokovnjaki, epidemiologi, infektologi, vključujoč tudi razum.
Ispoštovali smo vse odredbe in naše želje, da se po nekaj mesečnem nevidenju s Stankom ponovno vidimo. Obiskale smo ga, Marija Mira in Nataša. Bil je to lep sončen dan, dan za prijetno druženje. Na vratih nas je prvi pozdravil mali kužek, čuvar, ta nas pozna že od naših prejšnih obiskovanj, a takoj za njim nasmejan Stanko. Mislim, da je bil močno vesel našega obiska. Takoj nas je usmeril v vrt Prosenovih, kjer nas je čakala miza obložena s slanimi in sladkim zalogaji, ki jih je pripravila Stankova Dana, njegova zvesta življenska sopotnica. V čudovitem pravljičnem ambientu vrta, kjer vsako steblo dreves krasijo ptičja gnezda s čudoviti cvetni aranžmani, pokošen travnik, kočija v zapregi jelenov, morda žrebičkov, polno cvetja in bogato rodna vinska trta. Vse to vsako leto na novo kreira Dana. Bil je to dodatek za ugodno počutje in ležeren pogovor. Dve, morda tri ure ugodnega kramljanja so minile za tren. Govorili smo kot nekoč v mlajših letih, bili smo , veseli, verni samo času naše mladosti, a to je za naša leta, veliko.
Nataša Kajmaković
